Kaj ti si vegetarijanka?
Njaprej moram razložiti vire motivacije za današnje pisanje. Lena mrha, kakršna sem, sem po tednih (kaj tednih, mesecih!) zatišja pogledala, ali so v “kontrolnem centru” mojega bloga kakšne zadeve, ki jih je treba “moderirati”. Najprej zagledam tale članek, ki sem ga načela pred več kot enim letom!!! Nakar zagledam, da je poleg raznih lažnih spam komentarjev v nabiralniku tudi en pravi in to prvič komentar zunaj familije.
Saj veste, moje ambicije za ta blog segajo do računalnikov sorodstva in prijateljev in ne bi si mislila, da lahko ima “družinski blog”, ki ga ne obnavljam skoraj nikoli, oglašujem pa sploh ne, daljši domet. A si predstavljate možnosti, ki se porajajo, poti, ki se odpirajo, in obzorja ki se pnejo… v nesluteno blogersko slavo!!! Če bi se mi le ljubilo redno pisat…
In navsezadnje se mi je zdel ta naslov krasen kontrapunkt prejšnjemu članku o kolinah. Če bi ga folk prebral, bi me mogoče nehal spraševati, ali sem vegetarijanka. Zakaj me to sprašujejo? Ne, nisem včlanjena v DPMŽ, tudi nisem best frendica z Jadranko. Ampak ljudem očitno ne gre v račun, da nekdo, ki rad hodi na tržnico in v bio trgovino in jé razno “ptičjo hrano”, ni vegetarijanec.
Naj vam predstavim nekaj živil, ki sem jih spoznala, vzljubila in začela uporabljati v zadnjih letih:
ZELENJAVA: Najraje imam Nigellino juho iz zimske buče, zadnje čase eksperimentiram tudi s koromačem, pastinakom in topinamburjem.
ŽITARICE: Za pecivo k navadni moki rada primešam še pirino, v shrambi čaka na ideje kvinojin trio, amarant pa je super za pripravo mini popkorna, ki ga vržeš čez jogurt.
VZHODNI VPLIV: Na trenutke sem dobesedno zasvojena s čičeriko, ki jo pripravljam kot prilogo ali jo zmešam s tunino iz konzerve in zeleno za hitro kosilo, rada jo imam tudi v obliki falafla ali humusa, tudi zato, ker je v obeh tahini, pasta iz zmletega sezama. Še ena stvar iz vzhodnega konca je sabljasti triplat, čeprav si človek ne bi mislil, ker ima tako kleno slovensko ime. Po latinsko mu pravijo Trigonella foenum-graecum, kar pomeni grško seno, največ pa vam bo jasno, če povem, da je to tista začimba, ki dá kariju značilen vonj po “konjski štali”, kot pravi mami. :o) Meni je zelo všeč s pečenim krompirjem.
ZA ZABELIT: Z arganovim oljem včasih pokapam že skuhane jedi (holesterolna preventiva) ali pa si ga vtrem v suho kožo na nogah (ja, lahko ga uporabljaš za oboje!) in se potem počutim kot sijoče arabske lepotice, ki si to olje že od vekomaj vtirajo v lase, kožo in nohte. Agavin sirup zadnje čase uporabljam pri pripravi domačega mueslija oz. granole*, ki je trenutno Tomaževa najljubša jed iz mojega repertoarja. Baje je zelo zdrav (agavin sirup, namreč, čeprav je Tomaž tudi kar zdrav).
PRIGRIZKI in podobne zadeve: Moje najnovejše odkritje so jagode goji, ki izvirajo iz Himalaje in štejejo za t.i. super-živilo, ker že ena pest teh jagod vsebuje neizmerne količine beljakovin, antioksidantov, vitamina C, železa in drugih zadev. Pravijo jim tudi jagode sreče, ker te menda kar nabijejo z energijo (ne vsebujejo kofeina ali teina). Meni je vseeno, če se mi kdo reži, meni so fine in jih vsako jutro žvečim kot rozine ali pa jih vržem v jutranji muesli. Popoldne pa kokosov sok za osvežitev in če zaprem oči, se mi zdi, da imam v roki oreh, ne pa tetrapaka, in da sedim na belem pesku pod palmo.
Tako: sem se kar zadihala, zdaj mi en mesec ni treba napisati nič več! Bom pa poskusila.
____________________________
* Moj recept: Zmešam po 1 skodelico ovsenih, rženih, ajdovih in riževih kosmičev, po pol skodelice mandljev (v lističih ali celih), kokosovih “opilkov” (kokosova moka je predrobna in gre za zobe :-P) in sončničnih semen, nekaj žlic sezama, lanenih semen in amaranta. V drugi posodi zmešam olje, agavin sirup in jabolčno ali kakšno drugo čežano (kar kupljeno, fajn je, da ni presladka). V suhe sestavine vmešam mokre, dobro premešam, razporedim na pekač in pečem 30 minut na 160 stopinj, vsakih 10 minut premešam in po potrebi zmanjšam temperaturo, če se sestavine že preveč zapečejo. Ko se granola ohladi, je fajn hrustljava.