4 babe v Portu
To je izjemno aktualen članek, objavljam ga namreč več kot leto po dejanskih dogodkih. Lahko pa rečem, da sem v tem času razvila zelo zdravo distanco do popotovanja v Porto.
Zasedba je bila klasična - 2 Bolgarki, Portugalka in jaz - okoliščine tudi - babji vikend v evropskem mestu. To pomeni, da so ogledi muzejev in cerkva v zmernih količinah, obvezni pa so sproščeni sprehodi po starodavnih ulicah, relaks in čvek ob kavi, vsaj en obisk diskača (ali kluba ali kak se že temu zdaj reče) in seveda brskanje po butikih, knjigarnah in drugih lokalnih zakladnicah.
Obisk Porta pa je bil še izrazito kulinarično obarvan: že takoj po pristanku smo zavile v pristno portugalsko oštarijo, kjer ti postrežejo goro sardel in lignjev za majhen denar. Jasno, da smo šle poskusit tudi domačo kapljico, portovec, in to ne kar tako: najprej smo si ogledale pridelovalčevo klet visoko na desnem bregu nad reko Douro, potem pa na izvrstno večerjo v restavraciji takoj zraven (če zaprem oči, še zdaj zaduham tisto sijajno svežo ribo na žaru). Naša miza je bila tik ob oknu, zato smo imele lep razgled na nočni Porto. Po večerji smo odbrzele nazaj dol po hribu in čez most v center mesta v lajf. Naš taksist je bil očitno iz znanega rodu smrtonosnih šoferjev portugalskega javnega prevozništva (s Tomažem sva prve take primerke doživela na Madeiri). Videti je bilo, da se je po hribu navzdol kar prepustil gravitaciji in ji celo malo pomagal, in ko smo v eni od ulic, ki so bile ozke kot bob steze, na smrt prestrašili pešca, ki se je dobesedno prilepil ob steno, da bi si rešil ude, se je taksist prav iskreno zahahljal, češ: “Ah, pa saj smo imeli celih 5 centrimetrov fore!”
Več utrinkov kot vedno v galeriji.