Globalni furež
To je poročilo s terena po naročilu o globalnem furežu po naročilu, takorekoč. Furež je naročilo nostalgično in ekološko ozaveščeno sorodstvo, ki se mu je zazdelo, da svinjska kuhinja v Laporju že predolgo sameva, da bo mlin za meso zarjavel, da spoštovanemu gospodu botru (alias Bogiju) ne bo uspelo stočiti lanskih sadov avgustarja in da bo treba zamrzovalnike napolniti z domačo svinjino.
Svinja je bila tokrat iz sosednje vasi, čreva iz trgovine so pripotovala iz Italije in z Danske, nekaj rok pa je bilo uvoženih iz Bruslja, zato je bil v trenutku navdiha rojen logičen naslov.
Delitev nalog pa je bila zelo tradicionalna. Moški so razkosavali, obešali kose mesa in na gladko obrili svinjo.
Ženske smo v kuhinji pripravljale kosilo, polnile kašnate (no, določene osebe so raje mižale), pomivale posodo…
Moški so po kosilu odšli v delavnico “pognat” mlin za meso in proizvajat klobase na metre.
Za kosilo in ob koncu dneva smo se natlačili v kuhinjo in družno ugotovili, da je bilo delo dobro opravljeno.
Sklep fureža je bil zelo estetski.
Ko smo se drug dan ženske vrnile v Laporje, da bi spustile mast, razrezale meso za pečenko in zrezke in ga zapakirale, smo srečale še enega neumornega jedca, ki ga je osrečil furež.
