Danes je takšen dan, ko veš, da je do maja samo še par noči. Ko lahko končno pelješ na sprehod nove sandale. Sedim ob odprtem oknu, zavesa nežno plapola in me žgečka po gležnjih, iz sosedovih vrtov omamno diši po majniku, lokalni slavček ima ravno solo na eni od akustično ugodno ležečih streh, iz zvočnikov ga spremlja Nick Drake, popolni soundtrack za poznoaprilski večer.

Ampak tu se romantika konča, ker moram it pakirat. Destinacija – Kanada…

To je izjemno aktualen članek, objavljam ga namreč več kot leto po dejanskih dogodkih. Lahko pa rečem, da sem v tem času razvila zelo zdravo distanco do popotovanja v Porto.

Zasedba je bila klasična – 2 Bolgarki, Portugalka in jaz – okoliščine tudi – babji vikend v evropskem mestu. To pomeni, da so ogledi muzejev in cerkva v zmernih količinah, obvezni pa so sproščeni sprehodi po starodavnih ulicah, relaks in čvek ob kavi, vsaj en obisk diskača (ali kluba ali kak se že temu zdaj reče) in seveda brskanje po butikih, knjigarnah in drugih lokalnih zakladnicah.

Obisk Porta pa je bil še izrazito kulinarično obarvan: že takoj po pristanku smo zavile v pristno portugalsko oštarijo, kjer ti postrežejo goro sardel in lignjev za majhen denar. Jasno, da smo šle poskusit tudi domačo kapljico, portovec, in to ne kar tako: najprej smo si ogledale pridelovalčevo klet visoko na desnem bregu nad reko Douro, potem pa na izvrstno večerjo v restavraciji takoj zraven (če zaprem oči, še zdaj zaduham tisto sijajno svežo ribo na žaru). Naša miza je bila tik ob oknu, zato smo imele lep razgled na nočni Porto. Po večerji smo odbrzele nazaj dol po hribu in čez most v center mesta v lajf. Naš taksist je bil očitno iz znanega rodu smrtonosnih šoferjev portugalskega javnega prevozništva (s Tomažem sva prve take primerke doživela na Madeiri). Videti je bilo, da se je po hribu navzdol kar prepustil gravitaciji in ji celo malo pomagal, in ko smo v eni od ulic, ki so bile ozke kot bob steze, na smrt prestrašili pešca, ki se je dobesedno prilepil ob steno, da bi si rešil ude, se je taksist prav iskreno zahahljal, češ: “Ah, pa saj smo imeli celih 5 centrimetrov fore!”

Več utrinkov kot vedno v galeriji.

Njaprej moram razložiti vire motivacije za današnje pisanje. Lena mrha, kakršna sem, sem po tednih (kaj tednih, mesecih!) zatišja pogledala, ali so v “kontrolnem centru” mojega bloga kakšne zadeve, ki jih je treba “moderirati”. Najprej zagledam tale članek, ki sem ga načela pred več kot enim letom!!! Nakar zagledam, da je poleg raznih lažnih spam komentarjev v nabiralniku tudi en pravi in to prvič komentar zunaj familije.

Saj veste, moje ambicije za ta blog segajo do računalnikov sorodstva in prijateljev in ne bi si mislila, da lahko ima “družinski blog”, ki ga ne obnavljam skoraj nikoli, oglašujem pa sploh ne, daljši domet. A si predstavljate možnosti, ki se porajajo, poti, ki se odpirajo, in obzorja ki se pnejo… v nesluteno blogersko slavo!!! Če bi se mi le ljubilo redno pisat…

In navsezadnje se mi je zdel ta naslov krasen kontrapunkt prejšnjemu članku o kolinah. Če bi ga folk prebral, bi me mogoče nehal spraševati, ali sem vegetarijanka. Zakaj me to sprašujejo? Ne, nisem včlanjena v DPMŽ, tudi nisem best frendica z Jadranko. Ampak ljudem očitno ne gre v račun, da nekdo, ki rad hodi na tržnico in v bio trgovino in jé razno “ptičjo hrano”, ni vegetarijanec.

Naj vam predstavim nekaj živil, ki sem jih spoznala, vzljubila in začela uporabljati v zadnjih letih:

ZELENJAVA: Najraje imam Nigellino juho iz zimske buče, zadnje čase eksperimentiram tudi s koromačem, pastinakom in topinamburjem.

ŽITARICE: Za pecivo k navadni moki rada primešam še pirino, v shrambi čaka na ideje kvinojin trio, amarant pa je super za pripravo mini popkorna, ki ga vržeš čez jogurt.

VZHODNI VPLIV: Na trenutke sem dobesedno zasvojena s čičeriko, ki jo pripravljam kot prilogo ali jo zmešam s tunino iz konzerve in zeleno za hitro kosilo, rada jo imam tudi v obliki falafla ali humusa, tudi zato, ker je v obeh tahini, pasta iz zmletega sezama. Še ena stvar iz vzhodnega konca je sabljasti triplat, čeprav si človek ne bi mislil, ker ima tako kleno slovensko ime. Po latinsko mu pravijo Trigonella foenum-graecum, kar pomeni grško seno, največ pa vam bo jasno, če povem, da je to tista začimba, ki dá kariju značilen vonj po “konjski štali”, kot pravi mami. ) Meni je zelo všeč s pečenim krompirjem.

ZA ZABELIT: Z arganovim oljem včasih pokapam že skuhane jedi (holesterolna preventiva) ali pa si ga vtrem v suho kožo na nogah (ja, lahko ga uporabljaš za oboje!) in se potem počutim kot sijoče arabske lepotice, ki si to olje že od vekomaj vtirajo v lase, kožo in nohte. Agavin sirup zadnje čase uporabljam pri pripravi domačega mueslija oz. granole*, ki je trenutno Tomaževa najljubša jed iz mojega repertoarja. Baje je zelo zdrav (agavin sirup, namreč, čeprav je Tomaž tudi kar zdrav).

PRIGRIZKI in podobne zadeve: Moje najnovejše odkritje so jagode goji, ki izvirajo iz Himalaje in štejejo za t.i. super-živilo, ker že ena pest teh jagod vsebuje neizmerne količine beljakovin, antioksidantov, vitamina C, železa in drugih zadev. Pravijo jim tudi jagode sreče, ker te menda kar nabijejo z energijo (ne vsebujejo kofeina ali teina). Meni je vseeno, če se mi kdo reži, meni so fine in jih vsako jutro žvečim kot rozine ali pa jih vržem v jutranji muesli. Popoldne pa kokosov sok za osvežitev in če zaprem oči, se mi zdi, da imam v roki oreh, ne pa tetrapaka, in da sedim na belem pesku pod palmo.

Tako: sem se kar zadihala, zdaj mi en mesec ni treba napisati nič več! Bom pa poskusila.

____________________________

* Moj recept: Zmešam po 1 skodelico ovsenih, rženih, ajdovih in riževih kosmičev, po pol skodelice mandljev (v lističih ali celih), kokosovih “opilkov” (kokosova moka je predrobna in gre za zobe ) in sončničnih semen, nekaj žlic sezama, lanenih semen in amaranta. V drugi posodi zmešam olje, agavin sirup in jabolčno ali kakšno drugo čežano (kar kupljeno, fajn je, da ni presladka). V suhe sestavine vmešam mokre, dobro premešam, razporedim na pekač in pečem 30 minut na 160 stopinj, vsakih 10 minut premešam in po potrebi zmanjšam temperaturo, če se sestavine že preveč zapečejo. Ko se granola ohladi, je fajn hrustljava.

Svinja je bila tokrat iz sosednje vasi, čreva iz trgovine so pripotovala iz Italije in z Danske, nekaj rok pa je bilo uvoženih iz Bruslja, zato je bil v trenutku navdiha rojen logičen naslov.

Delitev nalog pa je bila zelo tradicionalna. Moški so razkosavali, obešali kose mesa in na gladko obrili svinjo.

Ženske smo v kuhinji pripravljale kosilo, polnile kašnate (no, določene osebe so raje mižale), pomivale posodo…

Moški so po kosilu odšli v delavnico “pognat” mlin za meso in proizvajat klobase na metre.

Za kosilo in ob koncu dneva smo se natlačili v kuhinjo in družno ugotovili, da je bilo delo dobro opravljeno.

Sklep fureža je bil zelo estetski.

Ko smo se drug dan ženske vrnile v Laporje, da bi spustile mast, razrezale meso za pečenko in zrezke in ga zapakirale, smo srečale še enega neumornega jedca, ki ga je osrečil furež.

Barve zunaj na drevesih in v hiši na krožnikih so ponorele, jaz pa še vedno listam po fotografijah, računih, vstopnicah in drugih drobnarijah z najinega zadnjega dopusta, še vedno ni nič urejeno, ampak misli se počasi zbirajo v živahne druščine in že nastajajo spomini na dopustne dogodivščine.

Kreativni proces je torej zagnan, fotografije čakajo, zgodbe so v nizkem štartu. Po raznih drobtinicah iz Bruslja sem se odločila, da bom še kaj napisala o letošnjih potovanjih. Ženski izlet marca v Portu, poletje z mamo na Nizozemskem in v Belgiji, pa poznopoletni sprehodi s Tomažem in prijatelji po belgijskih Ardenih in nazadnje najin “poletni” dopust oktobra v Izraelu.

Čas je ravno pravi, večeri so dolgi, martinov pridelek v kozarcu pa daje navdih za pisanje…

Po kosilu in kavi sva šla na sprehod po soseski, skozi skriti park samo nekaj korakov od stanovanja, brcat prvo odpadlo listje in pretegnit krake.

Jesen v Bruslju je običajno milostna in danes je bil en tak zlat dan s svežim vetrčkom. Pravijo, da je bil celo zrak kakovosten.

Na dvorišču se zbirajo prvi pisani listki z okoliških dvorišč, sivka je podivjala in steguje dolge vratove za usihajočim soncem, modra hortenzija je že vsa škrlatna… Ni ravno vrt, je pa vseeno sproščujoč.

Vdih! V petek popoldan šla do “zavesarke”, ki jo redno obiskujeva že skoraj dva meseca, in uspelo ji je najti nove razloge, zakaj najine uboge štiri zavese še niso narejene, nato poskusila menjati Tomaževe čevlje, ki so razpadli po petih dnevih, ampak še niso prispeli v trgovino, podobno neproduktiven tudi obisk v trgovini z električnimi napravami, vendar petek ni bil povsem neploden, ker je bila špecerija še kar dobro založena, v cvetličarni pa jim je ostal še šopek mini krizantem. Sobota se je začela pozno, obligatorične jajčke za zajtrk, vzvratno manevriranje iz garaže je iz dneva v dan hitrejše, bruseljski promet narašča obratno sorazmerno z dolžino dneva, uspešen nakup kopačk in golenskih ščitnikov za trening fuzbala, ki se začne ta teden (za Tomaža, ne zame), kupila torbico, tretjo v seriji svoje priljubljene znamke in sem zdaj uradno odvisnica, končno sva se rešila norišnice šopingcentra, ven na blago septembrsko sonce, Tomaža seznanila z dobrotami kavarne, ene mnogih, ki se skrivajo v bruseljskih nedrih, mmm, pomarančni sladoled, ahhh, izložbe, grhgrhrghr, želodec, petkov ulov je čakal v hladilniku in na Nigello in Heidi se lahko vedno zaneseš, dan kronala z odmrzovanjem hladilnika…

V nedeljo kot običajno malo zamudila k maši, nato čiščenje stanovanja, oprala tri žehte, tokrat je kuhal Tomaž, jaz noge v luft, opazim, da so potrebne manikure, še en brezzvezen nedeljski film, kaj jutri je že ponedeljek?

Dokaz št. 1

Dokaz št. 2

Najin seznam pa je še dolg: še vedno čakava na zavese (zapletena zgodba o izgubljenih pošiljkah, zmedeni lastnici “zavesarne”, pozabljivih izdelovalcih zaves in običajnem bruseljskem feragostu), ravno sva ugotovila, da bi končno lahko začela uporabljati prave nočne omarice namesto kuhinjskih stolov, lotiti se morava tudi ruskih lustrov… jaz pa bom poskusila pogosteje kaj napisati o vsemskupaj v blogu.

Click here to view the embedded video.

V glavnem pa poletje v Bruslju pomeni obdobje od začetka junija do konca avgusta, ki nima nobene neposredne logične, vzročne ali poslediščne povezave s temperaturami nad 25 stopinj, bermudkami, šlapi in posedanjem na gostilniških terasah s pivom v roki. Na vse to lahko v Bruslju alarmantno redno naletite vse leto. Jaz ne morem iz svoje srednjeevropske kože, zato na začetku maja še vedno selim puloverje v zgornje nadstropje omare, pisana krila pa v spodnje, kjer jih nato polovico naslednjih štirih mesecev otožno gledam in brez pameti prav vsa spakiram za poletni dopust v Sloveniji in okolici, da lahko potem vsak dan v drugi barvi paradiram po ulicah.

Današnji naslov pa napoveduje tudi lokacijo, na kateri se bom v glavnem nahajala tam nekje do oktobra. Ampak ne, to ni čas za otožnost, sočutne poglede sodelavcev preprosto spregledam in se veselim odkrivanja Belgije skupaj s Tomažem. Približno toliko se veselim tudi opremljanja najinega prvega skupnega stanovanja, ki me trenutno bolj spominja na največjo križarko na svetu: ima poveljniški most, nekonvencionalna okna, v neposredni bližini pa je nešteto raznovrstnih restavracij in kafičev, celo plaža, če bi že bila ravno sila.

Poleg tega me v prihodnjih mesecih čakajo še obveznosti na področju flore in favne. Kmalu bom poskusila objaviti kaj o napredku (ali propadu) svojega okenskega cvetja in zeliščnega vrtička, skupaj pa se bomo posvetili identifikaciji ptička, ki neumorno prepeva na mojem dvorišču (NAJINO bo uradno postalo šele čez nekaj dni). Zato vas prosim, da si do prihodnjič preberete poglavje o opazovanju ptic in snemanju ptičjega petja v knjigi 1000 idej za naravoslovce (naprodaj v bolje založenih antikvariatih), da mi ne boste hodili brez gumijastih škornjev, mreže proti mrčesu in rezervnih baterij za kasetofon.