kolarnica.com/ziva/

To je izjemno aktualen članek, objavljam ga namreč več kot leto po dejanskih dogodkih. Lahko pa rečem, da sem v tem času razvila zelo zdravo distanco do popotovanja v Porto.

Barve zunaj na drevesih in v hiši na krožnikih so ponorele, jaz pa še vedno listam po fotografijah, računih, vstopnicah in drugih drobnarijah z najinega zadnjega dopusta, še vedno ni nič urejeno, ampak misli se počasi zbirajo v živahne druščine in že nastajajo spomini na dopustne dogodivščine.

Po majskem odkrivanju Madeire naju lahko s Tomažem uradno razglasite za fana atlantskih otokov. In zakaj se tako rada odločava za dopuste v krajih, kjer si v hladno morje upajo samo pogumnejši in kjer se pred kavarnami in na hotelskih terasah martinčkajo sami penzionisti?

To je časovno in prostorsko zelo kompleksen zapis, ki se bo razvijal v slogu “besnih” nastopov Henryja Rollinsa… upam. Začel se je s fotografijo straniščne poezije v neki obcestni gostilni sredi prostrane kanadske province Alberte. To je bilo poleti 2004… Takrat se je začela ta zgodba, le da tega še nisem vedela.

To je bil sklep modrovanja med dvema Bolgarkama, Portugalko, Slovenko in rahlo utrujenim starejšim Ircem v petek malo pred polnočjo v natrpanem dublinskem pubu, kjer je folk v en glas prepeval Brown Eyed Girl skupaj s tipom, ki je bil oborožen samo z akustično kitaro in slovitim irskim vokalom. Skoraj kičast začetek vikenda v Dublinu.

…se mi je dalo govorit francosko, sem še razmišljala, kako bom takoj po vrnitvi objavila goro fotografij na blogu, sem se imela fajn s Tomažem, ugotovila, da Francozi sploh niso arogantni, si obogatila zbirko receptov s knjižico provansalsko-niških, se vsak dan zbudila v sončno jutro, zares dojela skrivnost jadranske obale…

Tokrat bom bolj redkobesedna, ker sem se pošteno namučila z nalaganjem, poliranjem in ponovnim nalaganjem slik z dopusta na Murterju.
S ponosom poročam, da sem (sva) na Murterju uspešno opravila vse dopustniške dolžnosti. Prebrala sem debelinko Ime mi je Rdeča, ki sem jo ujčkala že od decembra; intenzivno poležavala pod borovci, na skalah, na ladji, na [...]

Ker mi grejo zadnje dni po glavi samo še melodije kot Vamos a la playa, Come fly with me in podobno, sem se odločila, da končno objavim slike z lanskih poletnih (pa tudi manj poletnih) potepov po Belgiji. Tako se vsaj ne bom samo pritoževala nad letošnjim vremenom v Bruslju, pa še lep uvod v dopust [...]

Eden od razlogov, da zadnje čase ne pišem o Bruslju, je voda. Tukaj se voda namreč najpogosteje pojavlja v najbolj depresivni obliki - kot sopara, meglica, pršec, ki visi v zraku, zlepi lase, ti pripopa majico na hrbet in se ti sluzasto smeji v obraz, ko po cele dneve vlačiš s seboj dežnik, ki pri [...]

Prodajalec vozovnic na železniški postaji letališča Roma-Fiumicino je izgledal kot malo porejen Adriano Celentano - Dreitagebart, povešene veke in minimalen napor pri govorjenju. Takrat sem vedela, da sem definitivno v Italiji in da je pol poti do Toskanskih hribčkov že za mano. Po vožnji z vlakom do Rima sem si s še nekaj potniki in [...]