kolarnica.com/ziva/

Sedim in pišem.
Ker je pisanje globoko v oktobru kot jesensko listje. (more…)

Pravila igre so preprosta. Start je postelja, cilj je šola, do katere moraš priti pravočasno, kar ni tako enostavno, saj je na poti do nje veliko skušnjav. Ustaviš pa se lahko na vsakem polju. (more…)

Mogoče izgleda, kot da spet lazim po nekih eksotičnih krajih, ampak to je samo belgijska severnomorska obala. Čeprav je Belgija po svoje eksotična: država, v kateri moraš še v kinu, kjer si najprej za karto odštel devet evrov, plačati za uporabo stranišča, po drugi strani pa je vstop v naravni rezervat, sredi katerega sedim na sliki, prost, po vrhu vsega pa dobiš še zastonj zemljevid sprehajalnih poti.
Spet poletje v Bruslju - vlaga, temperaturna nihanja, visoka koncentracija alergenov in onesnaženosti v zraku - zato ni lepšega, kot oddih zunaj mesta.
Aja, pa še en znak, da je poletje… Minilo je leto in dan in jutri se bosta obrnili dve leti, odkar sem prišla v Bruselj, zato lep pozdrav iz Bruslja in šopek poletnih rožic z mojega bruseljskega okna.

Po majskem odkrivanju Madeire naju lahko s Tomažem uradno razglasite za fana atlantskih otokov. In zakaj se tako rada odločava za dopuste v krajih, kjer si v hladno morje upajo samo pogumnejši in kjer se pred kavarnami in na hotelskih terasah martinčkajo sami penzionisti? (more…)

Mislim, da je treba k Blaževi zgodbi iz Bruslja nujno dodati še drug vidik, že zato, ker on definitvno bolj avtentično zgleda na Harliju…

… pa veseli tudi. (more…)

To je časovno in prostorsko zelo kompleksen zapis, ki se bo razvijal v slogu “besnih” nastopov Henryja Rollinsa… upam. Začel se je s fotografijo straniščne poezije v neki obcestni gostilni sredi prostrane kanadske province Alberte. To je bilo poleti 2004… Takrat se je začela ta zgodba, le da tega še nisem vedela. (more…)

A se vi zavedate, da je jutri že pustna sobota?! Mene je zares obšlo šele danes zjutraj, ko sem šla mimo vrtca v svoji soseski in sta mi nasproti prišli punčka s kavbojskim klobukom na glavi in njena mamica, ki je v rokah nosila konjsko glavo na palici (hm, to pravzaprav ne zveni kot otroška igrača). Zadnji čas torej, da izkašljam tretji obljubljeni božični članek. (more…)

Ko mi je pogled nazadnje potoval po valoviti pokrajini Goričkega, je bila narava zelena in za nekaj treuntkov zavita v mrak in gosto tišino, kot bi odrezal so ustavili motorje vsi črički, škržati in murni, še travna bilka se ni zganila. Bil je 11. avgust 1999, datum, ki sem ga več let pred tem zasledila v reviji Gea in si ga napisala na listek, ki je nalepljen na radiatorju nad mojo pisalno mizo počasi rumenel, dokler ga nisem prav tistega edinstvenega dne odlepila, zatlačila v žep in se odpeljala za karavano na Goričko gledat popoln sončev mrk. (more…)

Božično-novoletni prazniki in z njimi dopust so hitro minili. Ampak oddih je bil super, družba še boljša in na čip* mi je uspelo uloviti kar nekaj vtisov. Zato sem se odločila, da bom prazničnim dnem, ki sem jih preživela v Sloveniji, posvetila kar 3 članke. Upam, da bom imela dovolj sape.

Praznično in domače sem se počutila že ob odhodu v Slovenijo na letališču v Charleroiju, ko so se začeli okoli mene nabirati znani obrazi iz Slovenije, vsi na poti domov. Ko smo z nekaj zamude končno pristali, sem začutila olajšanje. Ne v smislu “preživeli smo!”, ampak bolj podobno občutku, ki me je preplavil kot otroka, ko smo se sredi tople poletne noči zbasali v (takrat še ne) starega golfa in se odpeljali proti jugu. (more…)

To je bil sklep modrovanja med dvema Bolgarkama, Portugalko, Slovenko in rahlo utrujenim starejšim Ircem v petek malo pred polnočjo v natrpanem dublinskem pubu, kjer je folk v en glas prepeval Brown Eyed Girl skupaj s tipom, ki je bil oborožen samo z akustično kitaro in slovitim irskim vokalom. Skoraj kičast začetek vikenda v Dublinu. (more…)