Naporno še bo…

Po štirih tednih od diplomiranja so občutki zmagoslavja potihnili in zaj se je tu in tam pojavil kdo z vprašanjem, kdaj bom izpolno obljubo = začel spet pisat. Oni den me je Nina vprašala, če sem kaj bral Janin blog in sem odvrno, da zaj, ko mam cajta praktično kolikor hočem, ne! In tak je z vsem skupaj. Ko sn v brezdelji, potem sn tam temeljito. In zaj sn tam. Al tu. Neki pač! Računam, da bom do konca mesca po malem začel poslušat očitke, či se ne mislim po malem resno lotit kakega dela. Al bom samo doma sedel, bulo v monitor, se ukvarjal s stavami in popival? Zaenkrat smo pri slednjem, čakajoč Godota?

Na petek sn diplomiral, v sredo naslednji tedn pa sn ži domu prejel začasno potrdilo o opravljeni diplomi. Takrat seveda še zelo navdušen, navdihnjen in sproščen odprem pisemce, ga na hitro preletim in se režim. Zake? Guckst du unten! ↓

Či bi bil pretirano s srcem pri stvari, bi se morebiti lehko sekiral, kak močno filozofsko fakulteto BK za svoje diplomirance, da so tak malomarni ob slovesnem dogodku, ko diplomirajo in se ne ozirajo na to, da so s tem tudi ugledu fakultete naredili uslugo. K sreči nisn bil. Sn pa vseeno poklical v referat, da bi zaprosil za novo začasno potrdilo. Tu pa se začne zabavni del, če si samo kanček konfliktna oseba. Kar pa jas niiiiiiti približno nisn.

Živa je enkrat pred leti diagnosticirala, da so babe na referatu konstantno zatežene zato, ker so falile ton barve las… Jas sn milo rečeno očitno naletel na malenkost ponesrečeni fluorescentno-rumeni ton. Kriv sn jas, priznam, jas sn naredo napako, eno samo napako: gospe sn reko, da so naredli – “napako”. Napako sem celo ponovil. Povedal sn, da so naredli 2 napaki! Še huje, povedal sn, da je ena manjša tipkarska napaka (podvojen K v nazivu študijskega programa) in ena RESNEJŠA napaka: da sem UNIVERZITETNA DIPLOMIRANA NEMCISTKA! Baba pa v luft, da to ni nič takiga, da je tudi to samo tipkarska napaka, da je to pač kopipejst, da to sploh ni nič resnega. Jas pa vgriznem nazaj, da mi je jasno ko beli dan, da je to kopipejst, da pa to nič ne omili malomarnosti, temveč kvečjemu poslabša, pa da ni treba v takem tonu, pa ona meni, da jas njej nem govoro kaki ton ma, pa jas njej, da se menda nem zaj jas njim opravičeval za njihovo NAPAKO in njeno nepotrebno samoobrambo (ki je zapisana globoko v genih iz pradavnine in je še posebej izražena pri tovrstnih tajnicah) in šele takrat je končno z glasom slabe poraženke izdavla, da pa naj povem ime. Za posladek pa sn še moral zinit: “Zakaj pa ne od začetka tak?”

Od tega dne so pretekli 3 tedni in ugibajte! Pravilno, ničesar nisn dobo po pošti domu! Zategadelj včere ponovno kličem, tokrat opremljen s preteklo izkušnjo, očitno ne naletim na isto žensko, prijazno pozdravim, ne omenim, da drugič kličem, ne govorim o “njihovi napaki”, temveč o dveh tipkarskih napakah, ona prijazno vpraša, kaj je narobe, ko omenim ženski spol se prijazno nasmeji, se OPRAVIČI, vpraša za ime, pove, naj to potrdilo vržem stran in da bo takoj uredila. Jaz se zahvalim, si zaželima lep dan, svet rešen. Pa naj še en reče, da lepa beseda ne najde lepiga mesta!

Le katera je? Pa tak sladko ko se smejčkajo!